Mikrosporija ali mikrosporoza (tudi dermatofitoza, angl. ringworm) je površinska okužba kože pri sesalcih, ki jo povzroča gljiva Microsporum canis. Uvrščamo jo med dermatofite. Mačke se lahko okužijo tudi z drugimi vrstami, kot sta Microsporum gypseum in Trichophyton mentagrophytes, vendar sta ti redkejši.
Bolezen je zoonoza, kar pomeni, da se lahko z živali prenese tudi na človeka.
Prenos okužbe
Bolezen se prenaša z neposrednim stikom z okuženo dlako, kožnimi luskami ali deli gliv, ki se nahajajo na živali, v okolju ali v zraku. Krtače, glavniki, podloge in kletke so možni viri infekcije in reinfekcije.
Razvoj okužbe
Inkubacijska doba bolezni je ponavadi 1 do 3 tedne. Za uspešno okužbo je potrebna poškodba kože, ki pa je lahko le minimalna. Gljiva najprej raste na dlaki, nato se razširi v dlačne mešičke. Bolezen je samoomejujoča. Pri mačkah velikokrat poteka brez bolezenskih znakov (asimptomatsko).
Za okužbo so predisponirane mlade živali, ki še nimajo primerno razvitega imunskega sistema. Pomembno vlogo igrajo tudi spremembe v sestavi kože in njenih izločkov, v rasti in nadomeščanju dlake ter splošnem stanju živali. Mehanična bariera zdrave kože in fungistatičen učinek maščobnih kislin v loju varujeta organizem pred infekcijo.
Mikrosporija je predvsem bolezen mladih živali, lahko pa se pojavi tudi pri živalih z alergijami, z oslabljenim imunskim sistemom, slabo prehrano in zdravljenih z imunosupresivnimi zdravili. Bolj so ogrožene tudi breje živali, doječe živali in tiste z zunanjimi zajedavci. Bolezen je pogostejša pri dolgodlakih mačkah.
Ko žival bolezen preboli, postane do neke mere odporna na ponovno infekcijo. V primeru, da pride do ponovne okužbe, bolezen ponavadi poteka v blažji obliki in prej mine.
Bolezenski znaki
Najznačilnejši bolezenski znak so brezdlačna mesta na koži, ki je lahko luskinasta. Lahko se pojavijo značilne spremembe v obliki kolobarja, kjer je na sredini je zdrava koža, na obrobju pa vneta.
Običajno so spremembe lokalne, najpogosteje se pojavijo na obrazu, uhljih in šapah. Pri generalizirani obliki je prizadeta koža po celem telesu. Srbež je ponavadi minimalen ali odsoten. Bolezen lahko posnema katerokoli drugo kožno bolezen, zato diagnoze le na osnovi bolezenskih znakov ne moremo postaviti.
Postavitev diagnoze
Pri diagnosticiranju nam je lahko v pomoč anamneza, saj je bolezen nalezljiva in se lahko izpuščaji pojavijo tudi pri ljudeh in drugih živalih, ki so prišli v stik s pacientom.
Dermatofitozo lahko diagnosticiramo na več načinov. Ena metoda je preiskava z Woodovo svetilko, ki je hitra in enostavna. Z njo odkrivamo z glivami okužene dlake, te namreč pod UV fluorescirajo rumenozeleno. Fluorescirajo le dlake okužene z M. canis, ampak ne pri vseh sevih. Tako, da bolezni samo s svetilno ne moremo izključiti.
Bolj zanesljivi metodi sta mikološka gojiščna preiskava in PCR, s katerim dokažemo prisotnost dednega materialna glive. Kot vzorec vzamemo dlako in odluščeno kožo.
Zdravljenje
Pri kratkodlakih mačkah ponavadi pride do spontane ozdravitve približno v 3 mesecih. To je možno tudi pri dolgodlakih, a ponavadi traja veliko dlje (1,5 do 4 leta).
Zdravljenje skrajša čas bolezni! Dlako lahko ostrižemo, da odstranimo okužene dlake in preprečimo širjenje okužbe na druge dele telesa. Sicer pa zdravljenje vključuje dvakrat tedensko kopanje mačke z antimikotičnim šamponom ali raztopino. Poleg topikalne (kopanje) se priporoča tudi sistemska terapija z antimikotiki.
Zdravljenje je zaključeno, ko sta dve zaporedni gojiščni preiskavi, opravljeni v razmaku 1-2 tednov, negativni. Gojiščna preiskava je ponavadi negativna 2 tedna po izginotju bolezenskih znakov.
Izolacija
Okuženo mačko izoliramo v sobo, ki se jo da dobro očistiti (npr. v kopalnico). V sobi uporabljamo rokavice in zaščitna oblačila. Vsak dan jo posesamo, očistimo z detergentom in razkužimo.
Spore na okuženih dlakah so zelo trdožive in lahko preživijo tudi do 18 mescev. Zato vse površine v stanovanju temeljito posesamo, očistimo z detergentom in večkrat zapored razkužimo z ustreznim razkužilom. Opremo, ki se je ne da dobro razkužiti, je najbolje zavreči. Posteljnino operemo na visoki temperaturi. Preproge dobro posesamo in razkužimo.
Ostale mačke v gospodinjstvu pregledamo in odvzamemo vzorce za gojiščno preiskavo. Dokler rezultati niso znani, vse živali kopamo z antimikotičnimi sredstvi dvakrat tedensko. Ko so znani rezultati, negativne živali ločimo od pozitivnih. Pozitivne zdravimo in jih združimo z zdravimi živalmi šele, ko sta dve zaporedni gojiščni preiskavi negativni.
Bolezen pri ljudeh
Mikrosporija se lahko z mačke prenese tudi na ljudi in druge živali. Najbolj ogrožene skupine ljudi so: otroci, rakavi bolniki, bolniki z oslabljenim imunskim sistemom in starejši. Pri njih je okužba pogostejša in lahko poteka v hujši obliki.
Pri ljudeh se pojavijo okrogli izpuščaji, koža je pordela in luskinasta. Ponavadi je prisoten srbež. V centru izpuščaja se koža čez čas zaceli in izpuščaj izgleda kot kolobar.
Zdravnik bolezen diagnosticira na osnovi anamneze, pregleda in gojiščne kulture. V večini primerov je dovolj terapija z antimikotičnimi kremami. V primeru obsežnih sprememb ali če je prizadeto lasišče, je potrebna tudi sistemska terapija z antimikotiki.
Tako kot mačka, tudi človek po ozdravitvi postane do neke mere odporen na ponovno infekcijo.
Pripravila: Maja Puc, dr. vet. med., za Zavod Mačja hiša
Viri:
Moriello KA, DeBoer DJ: Dermatophytosis In Green C.E.: Infectious diseases of dog and cat. 4th ed. St. Louis: Elsevier Saunders, 2012: 588-602
Little SE. The Cat Clinical Medicine and Management. St. Louis: Elsevier Saunders, 2012: 391-96
Miller WH, Griffin CE, Campbell KL. Muller & Kirk’s Small Animal Dermatology 7th ed. St. Louis: Elsevier Mosby, 2013: 231-243, za
