Mačja kuga (tudi mačja panlevkopenija, mačja parvoviroza, angl. feline panleukopenia) je akutna virusna bolezen mačk, za katero so značilni nenaden izbruh, depresija, povišana telesna temperatura, bruhanje, driska, močna dehidracija in visoka smrtnost.
Povzročitelj je mačji parvovirus (FPV), ki je soroden pasjemu parvovirusu (CPV), povzročitelju parvoviroze pri psih. FPV se ne prenaša na pse, lahko pa pasji parvovirus povzroči bolezen pri mački. Po izsledkih neke študije naj bi bil CPV odgovoren za 10 % parvovirusnih okužb pri mačkah.
Mačja kuga se pojavlja tudi pri velikih mačkah, pri njih je pogostejša okužba s pasjim parvovirusom. Na človeka se virus ne prenaša.
Parvovirusi so zelo odporni in v okolju brez težav preživijo tudi 1 leto in več. Neobčutljivi so na visoke in nizke temperature ter večino razkužil.
Kljub razširjeni uporabi vakcin, je virus v populaciji stalno prisoten zaradi svoje zelo nalezljive narave in trdoživosti. K temu najbolj prispevajo okužene živali brez znakov bolezni, ki virus izločajo neopazno več dni do nekaj tednov. Pri velikem številu mačk namreč bolezen poteka neoplazno. Navadno se vse dovzetne zunanje mačke okužijo v prvem letu starosti.
Prenos in razvoj okužbe
Virus v telo vstopi prek prebavil ali nosne votline. Mačke se okužijo preko direktnega kontakta z okuženo živaljo ali njihovimi izločki. Virus se iz telesa izloča z urinom in blatom do 6 tednov po okrevanju. Mladiči se lahko okužijo že v maternici. Virus se prenaša preko kontaminiranih oblek, čevljev, rok, posod, posteljnine in kletk, najverjetneje pa tudi preko bolh in drugih insektov.
Inkubacijska doba je 5-9 dni, inkubacijska doba je lahko izjemoma tudi krajša ali daljša. Po infekciji se virus razmnožuje v mandljih in bezgavkah, od tam se po krvi raznese po celem telesu. V telesu se virus razmnožuje v hitro delečih se celicah, to so celice imunskega sistema, kostnega mozga in črevesne sluznice.
Pri infekciji v prvih dneh življenja virus prizadene tudi živčni sistem, najpogosteje so to celice malih možganov. V črevesju povzroči atrofijo črevesnih resic, ki vodi v drisko zaradi zmanjšane absorpcije hranilnih snovi in povečane prepustnosti sluznice. Najbolj je prizadeto tanko črevo, saj se tam celice najintenzivneje delijo. Deljenje celic črevesne sluznice dodatno pospešijo stres, bakterijske infekcije, paraziti in spremembe v prehrani.
Obolele mačke so bolj dovzetne za sekundarne bakterijske infekcije črevesja in virusne infekcije dihal, saj je število belih krvničk možno znižano zaradi učinka virusa na kostni mozeg.
Okužba med brejostjo lahko povzroči odmrtje plodov in abortus. Bolj se bliža čas poroda, večja je verjetnost, da se bodo skotili živi mladiči. Nekateri mladiči bolezenskih znakov ne kažejo in in ostanejo nosilci virusa do 9. tedna starosti. Pri infekciji zadnji tretjin brejosti in prvih dneh po porodu prihaja do poškodb živčevja. Najpogosteje so prizadeti mali možgani. Virus lahko poškoduje tudi velike možgane, hrbtenjačo, vidne živce in mrežnico.
Bolezenski znaki
Mačja kuga najpogosteje izbruhne pri mladih nevakciniranih mačkah, smrtnost in obolevnost sta največji pri starosti do 5 mesecev. Bolezen je akutna in samoomejujoča.
V primeru perakutne oblike lahko mačke poginejo v 12 urah. Pojavi se septični šok, znižana telesna teperatura in koma.
Pri akutni obliki se najprej pojavijo vročina (40-41,6 °C), depresija in neješčnost. Po 3 do 4 dneh se pojavi značilno bruhanje, ki pogosto vsebuje žolč in se pojavlja neodvisno od hranjenja. Razvije se huda dehidracija, ki se lahko kaže tako, da mačka čepi z glavo nad posodo z vodo, a ne pije. Driska se pojavi redkeje, najpogosteje v kasnejši fazi bolezni. Pri komplikacijah z drugimi infekcijami se pojavijo razjede v ustih, krvava driska in zlatenica. Močna dehidracija zaradi neješčnosti, bruhanja in driske postopno vodi v depresijo in polkomo.
V terminalni fazi se pojavi znižana telesna temperatura. Mačke lahko nenadno poginejo zaradi sekundarnih bakterijskih okužb ali dehidracije. Živali, ki preživijo dlje kot 5 dni, ponavadi okrevajo, kar lahko traja tudi več tednov.
Mačke, ki se okužijo med brejostjo lahko abortirajo ali pa plodovi mumificirajo. Drugi znaki niso nujno prisotni. Pri mladičih okuženih v maternici ali v prvih dneh starosti se najpogosteje pojavi nekoordinirano gibanje in tresenje glave. Ni nujno, da so vse živali v leglu prizadete. Okužene mačke z blagimi živčnimi znaki lahko motnje do neke mere kompenzirajo in vodijo dokaj normalno življenje.
Postavitev diagnoze
Sum postavimo na osnovi značilnih bolezenskih znakov in znižanega števila belih krvničk (levkopenije). Število belih krvnih celic pod 2 x 109/l napoveduje slabo prognozo. Nižje so vrednosti, hujši so klinični znaki. Anemija je redka zaradi dolge življenjske dobe eritrocitov. Pojavi se le pri hudih izgubah krvi iz črevesja. Lahko je znižano tudi število krvnih ploščic, ki igrajo pomembno vlogo pri strjevanju krvi.
Rezultati biokemijske analize krvi so nespecifični. Povišana aktivnost jetrnih encimov in povišana koncentracija žolčnih barvil nakazujejo na vpletenost jeter. Vrednosti so le blago do srednje povišane. Zaradi dehidracije so lahko povišane ledvične vrednosti. Virus povzroči tudi blago poškodbo ledvic.
Okužbo lahko potrdimo z dokazom virusa v blatu s hitrim testom ELISA. Ker se virus v blatu lahko izloča le kratek čas, je lahko test lažno negativen. Lažno pozitivni rezultati se lahko pojavijo nekaj dni po cepljenju proti mačji kugi.
Podobne znake bolezni in spremembe na krvi lahko povzročijo akutna zastrupitev, salmoneloza, mačja levkoza in mačji AIDS.
Terapija
Pogin lahko preprečimo z ustrezno simptomatsko terapijo in nego. Mačke, ki jih ohranimo pri življenju nekaj dni, ponavadi razvijejo ustrezne imunske obrambne mehanizme in tako premagajo infekcijo. Z infuzijo nadomestimo izgubljene elektrolite in preprečimo nadaljnjo dehidracijo.
Tekočino lahko nadomeščamo s podkožno aplikacijo infuzijske tekočine, razen v primeru hude dehidracije. Takrat je indicirana intravenozna tekočinska terapija. Na začetku s hrano in vodo počakamo, da zmanjšamo bruhanje. Bruhanje preprečujemo z zdravili proti slabosti. Zaradi sekundarnih bakterijskih infekcij uporabljamo antibiotike širokega spektra. Nadomeščati moramo tudi vitamine, glukozo in ostale hranilne snovi.
Po določenem času začnemo mačko hraniti večkrat na dan z manjšimi obroki bolj tekoče hrane. Mačke, ki hrano več dni zavračajo, hranimo po brizgi.
V zadnjem času se je začelo pri kugi uporabljati tudi zdravilo filgrastim, ki stimulira nastajanje novih belih krvničk v kostnem mozgu. Izkazalo se je za zelo učinkovito. Odkar ga uporabljamo v naši ambulanti, smo zmanjšali smrtnost in pospešili okrevanje pri naših pacientih.
Preventiva
Okužbo lahko uspešno preprečimo s pravočasnim cepljenjem. Cepivo je 98% učinkovito. Delovati začne že 2 dni po aplikaciji, kar dobro zaščito nudi že po 14 dneh.
Prvo cepljenje mačjih mladičev se opravi pri starosti 8 do 9 tednov, drugo cepljenje ponovimo čez 3-4 tedne, tretje se opravi pri starosti 14-16 tednov. Po enem letu cepljenje ponovimo, nato zadostuje revakcinacija na 3 leta. Starejše mačke cepimo dvakrat v razmaku 3-4 tedne, ponovimo čez eno leto, nato zadostuje cepljenje na 3 leta.
Ob izbruhu mačje kuge, je potrebno okolje in predmete, ki so prišli v stik z okuženo mačko dobro razkužiti z ustreznimi razkužili. Vse necepljene mačke, ki so prišle v stik z okuženo živaljo nemudoma cepimo. Alternativa je zaščita s pasivno imunizacijo. Iz krvi mačke, ki je bila večkrat cepljenja proti mačji kugi pripravimo serum, ki ga v nato apliciramo ogroženi mački v podkožje ali v trebušno votlino. Protitelesa v serumu se vežejo na virus, ki ga celice imunskega sistema nato uničijo.
Ta metoda se je izkazala uspešna tudi v naši ambulanti. Pasivna imunizacija se uporablja tudi za za zaščito mačjih mladičev, ki niso dobili kolostruma. To je prvo mleko, ki ga mladič zaužije po porodu in vsebuje maternalna protitelesa, ki ščitijo novorojenca pred infekcijo v prvih tednih življenja. Mladič ga mora zaužiti v prvih 12-18 urah po rojstvu, kasneje postane sluznica črevesja za protitelesa neprepustna.
Virus lahko ostane v okolju še eno leto ali več po izbruhu, zato v tem času ne smemo domov pripeljati necepljene mačke.
Pripravila: Maja Puc, dr. vet. med., za Zavod Mačja hiša
Viri:
S.C. Barr, D.D. Bowman: 5-minute Veterinary Consult Clinical companion: Canine and Feline Infectious diseases and Parasitology. Blackwell Publishing, 2006.
J. Rand: Problem-based Feline Medicine. Elsevier Health Sciences. 2006.
C.E. Green: Infectious diseases of dog and cat. 3rd ed. Elsevier Saunders. 2006.
E.A. Chandler, C.J. Gaskell, R.m. Gaskell: Feline Medicine Therapeutics. 3rd edition. Blackwell Publishing. 2007.
C.M. Kahn, S. Line: The Merk Veterinary Manual. 9th edition. Merial Limited. 2005.
